16.09.2017
Veliko morskih živali ima razvite posebne organe, s katerimi lahko omrtvičijo in celo ubijejo plen, s katerim se prehranjujejo. Pogosto so to organi ali celice, v katerih nastajajo strupene snovi, ki imajo tudi različne funkcije; ene sodelujejo pri kemični prebavi, medtem ko imajo druge, zlasti tiste, ki nastajajo na površini telesa, obrambno funkcijo in so lahko smrtno nevarne za plenilce.
Avtorji:
Dr. Claudio Battelli, doktor znanosti s področja biologije, raziskovalec na področju morske ekologije
Petra Furlan, asistentka za didaktiko naravoslovja in podvodna navdušenka
Aleš Virant, inštruktor potapljanja
V morju prežijo na človeka različne nevarnosti. Poznavanje tovrstnih nevarnosti lahko prepreči marsikatero nesrečo. Mnogi med vami ste doživeli neprijetno in boleče srečanje z meduzo, ki vas je opekla in morda celo zapustila brazgotino. Meduze, morske vetrnice, korale in druge sorodne živali, spadajo v skupino ožigalkarjev, ki ji strokovnjaki pravijo Cnidaria. To so skorajda izključno morske živali. Ime so dobile po specializiranih celicah, knidoblastih, ki vsebujejo mešičke, nematociste, v katerih nastajajo strupene snovi. Nematociste imenujemo ožigalke. Ožigalke so strupne celice, ki nastajajo predvsem na lovkah, okoli ustne odprtine in v prebavni votlini, saj imajo tudi prebavno funkcijo. Ožigalke imajo zelo občutljivo konico; ko se žival zadene ob konico, se iz ožigalke sproži cevka, po kateri se strup sprosti v telo plena in ga omrtviči ali ubije.
Ožigalkarji, ki živijo v Jadranu, za človeka niso kaj prida nevarni. Dotik ožigalk povzroči bolečine, ki v hujših primerih trajajo več dni. Pogosto se na koži pojavi značilna rdečica, podobna tisti, ki nastane, kadar nas opečejo koprive. Poleg tega ožigalkarji, ki živijo v slovenskem obalnem morju, ne povzročajo hujših težav. Večjo pozornost pa morajo opeklinam ožigalkarjev nameniti vsi, ki so na te strupe še posebno občutljivi ali celo alergični.
Klobučnjake (pogovorno jim pravimo meduze) boste kot potapljač srečevali skoraj povsod. Čeprav večina klobučnjakov na človeku ne pusti večjih poškodb, pa previdnost ni odveč. V Slovenskem morju so najpogostejše naslednje vrste:
Uhati klobučnjak (Aurelia aurita) je povsem nenevarna vrsta. Meduzo prepoznamo po bledordečih ali vijoličastih spolnih organih v obliki uhljev; po teh je meduza tudi dobila ime (slika 1). Klobuk je prozoren, v obliki krožnika, njegov premer meri približno 20 centrimetrov. Iz klobuka raste 16 lovk, dolgih 25 centimetrov.
Slika 1: Uhati klobučnjak (Tihomir Makovec)
Kompasni klobučnjak (Chrysaora hysoscella) boste prepoznali po značilnih rumenih do svetlo rjavih črt na klobuku, ki izhajajo iz srednjega dela (slika 2). Klobuk zraste v večini do 20 
centrimetrov v premeru, lovke pa tudi do 1 metra. Ožig s klobukom ni nevaren, paziti se pa moramo lovk - ožig z njimi je lahko boleč.
Slika 2: Kompasni klobučnjak (Tihomir Makovec)
Mesečinka (Pelagia noctiluca) je v Jadranskem morju zelo pogosta. Telo sestavlja polkrožen klobuk, iz katerega raste 8 lovk. Je rožnate barve z drobnimi vijoličastimi pikami. Premer klobuka znaša približno 6 centimetrov, dolžina lovk pa 20 centimetrov (slika 3). Za mesečinko je značilno, da se v temi svetlika. Mesečinkine ožigalke vsebujejo precej močan strup, ki povzroča neprijetna vnetja, podobna opeklinam in so lahko zelo boleča. Najbolje je, da se ji ognemo vsaj za nekaj metrov; k sreči se premikajo zelo počasi. Če nas kljub vsem previdnostim ukrepom opeče meduza, rano splaknemo z morsko vodo (ne sladke!). Pri hujših opeklinah poiščemo zdravnikovo pomoč.
Slika 3:Mesečinka (Tihomir Makovec)
V slovenskem obalnem morju, zlasti spomladi vidimo še velike meduze, med katerimi sta pogosta morski klobuk (Rhizostoma pulmo) in morska cvetača (Cotylorhyza tuberculata).
Morsko cvetačo (slika 4) bomo prepoznali po sploščenem klobuku z izrazito grbasto izboklino na sredini. Ustne krpe podelijo meduzi obliko cvetače. Meduza človeku ni nevarna.
Slika 4: Morska cvetača (Tihomir Makovec)
Poleg meduz nas lahko opečejo tudi korale. Čeprav nas spominjajo na rastline so živali, ki spadajo med ožigalkarje. Med najbolj znane koralnjake uvrščamo vetrnice. V Slovenskem morju sta najpogostejši rdeča morska vetrnica in voščena morska vetrnica.
Rdečo morsko vetrnico (Actinia equina) navadno opazimo kot rdečo kroglico pritrjeno na kamen ali skalo (slika 5a). Njeno telo je sluzasto, vrečaste oblike, na zgornjem delu ima široko obustno ploščo z vencem lovk. Na podlago je pritrjena z mišično nožno ploščo. Med oseko skrči lovke. Med plimo zopet sprejme toliko vode, da se razpre v značilno rdečo "paradižnikovo" obliko (slika 5b). Vsebuje strup, ki za človeka ni nevaren, lahko pa draži sluznice tistim, ki so občutljivejši na take snovi. Kot zanimivost povejmo, da je zoolog Moebius ocenil, da je na eni sami lovki rdeče morske vetrnice več kot 4.000.000 ožigalk, na vseh lovkah pa najmanj 5000 milijonov.
Slika 5a:Rdeča morska vetrnica (Marjan Richter)
Slika 5b: Razprta rdeča morska vetrnica (Marjan Richter)
Voščena morska vetrnica (Anemonia sulcata) živi pritrjena na skalo/kamen in ima dolge, rumeno rjave lovke, ki so na koncih lahko vijoličaste barve (slika 6). Zanjo je značilno, da lovk ne vpotegne popolnoma, tako kot njene sorodnice, ki živijo v bibavičnem pasu. Ožigalke vsebujejo močan strup, ki deluje na živčni sistem (nevrotoksičen strup), ki za človeka ni zelo nevaren. Poškodbe, ki jih povzroči strup niso resne, vendar se jih ne dotikajte brez rokavic. 
Bodite pozorni, da vas z lovkami ne oplazijo po obrazu, zlasti ne po očeh; ob dotiku z občutljivo kožo ali s sluznico namreč povzročajo manjša vnetja.
Slika 6: Voščena morska vetrnica (Marjan Richter)
Preventiva
Uresničevanje potapljaškega poslanstva, skrbi za okolje in dobre predpriprave pred vsakim potopom, lahko močno zmanjša možnost poškodb. Med vsakim potopom poskrbite za dobro plovnost in spoštljivo razdaljo med vami in podvodnimi organizmi (tako živalmi kot rastlinjem). Ne glede na temperaturo vode je potapljaška obleka priporočljiva, saj z njo zmanjšate neposredno izpostavljenost kože z okoljem. Prav tako ne pozabite na plan potopa v katerem obdelajte tudi potencialne nevarnost in aktivnost v primeru nesreče.
Osnove prve pomoči v primeru nesreče
Ko pride do podvodne poškodbe se ne zanašajte na izgovor "saj ni nič" in takoj varno zaključite potop. Upoštevajte navodila prve pomoči, o nesreči obvestite sopotapljače in ostale udeležence, v primeru slabega počutja pa takoj poiščite pomoč pri zdravniku.
Bodite pozorni na spremembe na koži in dihanje. V kolikor bi bilo potrebno (npr. alergijska reakcija), pa tudi na temeljno oživljanje. Ožig sperite z morsko vodo, ožigalke pa odstranite s kamnom ali papirjem. Izogibajte se praskanju in drgnjenju prizadetega dela, saj bi s tem lahko samo še povečali reakcijo toksinov na prizadetem delu in ga celo prenesli na neprizadete dele.
Viri in literatura:
Dolenc Orbanć, N., Battelli, C., Plazar, J., Furlan, P., Cotič, N. (2014). Interaktivni ključ za določanje organizmov morske obale Tržaškega zaliva. Elektronski vir. Pridobljeno 4.6.2016 iz http://dryades.units.it/test/index.php?procedure=key_home&key_id=10001.
Turk, T. (2008). Pod gladimo Mediterana. Ljubljana: Modrijan
Turk, T. (1999). Poisonous and venomous organisms of the northern Adriatic sea. Ser. hist. nat. 2(17): 159–166.